Študij, zaposlitev in dom

Še nedolgo nazaj sem se podila po stopniščih in hodnikih na Zoisovi 12. Razigrana in brezskrbna študentska leta so sedaj že svetlobna leta za mano. Kot da je bilo včeraj se spominjam provokativnih napisov na stopnišču Fakultete za arhitekturo, ko sem z maketo v roki in nahrbtnikom na rami sopihala v drugi nadstropje. Napisi kot so bili “S kom si deliš flet?” “Gre pol plače za najemnino?” “Kam po študiju?” Jih pač takrat nisem jemala preveč resno. Zakaj bi pa jih?

To sem po stopniščih in hodnikih Fakultete za arhitekturo brala davnega leta 2018. Danes leta kasneje o teh napisih razmišljam popolnoma drugače. Pravzaprav ugotavljam, da bi jih morala jemati v študentskih letih še kako resno. Najverjetneje ste skozi moje zapise že spoznali, da nisem oseba, ki bi nevede sledila črednemu nagonu, ampak posameznica, ki želi imeti svoje življenje pod kontrolo in biti nanj ponosna. No, kot 10 letna deklica sem sanjala, da bom pri svojih 25 uspešna zaposlena ženska, z zavidljivo kariero, svojo nepremičnino, poročena in z otrokom na poti. Danes štejem veliko več pomladi. Pri 25 sem šele magistrirala, se zaposlila in kupila svojo premičnino na štirih kolesih. Le kje se mi je zalomilo, da ni šlo vse po planih? Zakaj še vedno nimam svojega lastnega doma? Kaj delam narobe, da si gospodinjstvo še vedno delim s starši? Kje sem “zamučkala”, da mi nič ni uspelo? Sem rojena na napačnem planetu?

Nekje se je pač zalomilo, ali sem za to kriva sama ali okolica ne vem. Vem pa, da o svoji usodi odločam sama. Sanje izpred več kot 15 let se pač niso uresničile, želja, da bi se osamosvojila od primarne družine ostaja, a je žal svetlobna leta pred mano. Ko sem se pred časom iz Ljubljane dokončno preselila na Primorsko se mi dejstvo, da bom pri 25 živela s starši ni zdelo prav nič nenavadno. Danes pa mrzlično iščem in čakam kdaj bom lahko končno odšla na svoje. Ni ravne enostavno, ko moraš svoj ustaljeni urnik prilagoditi tudi drugim. Ko okolica od tebe pričakuje, da se jim v vseh pogledih prilagajaš, pri tem pa omejuješ svoje projekte, z željo vzpostavljanja čim manj konfliktov.

Nihče ti ne zna povedati občutkov in vsega kar sovpada, ko pride iz točke osamosvojitve na točko kjer se spet podrejaš drugim. Položaj mladih, ki diplomirajo ni ravno idealen. Znajdeš se na občutljivem terenu, na točki ko iščeš zaposlitev, jo najdeš urejaš vso birokracijo, ki jo kot sveže zaposlena oseba moraš in želja po osamosvojitvi. Verjamem, da je še težje tistim, ki niso skrbne narave in se v študentskem času prebijajo z meseca v mesec. Do prve plače je nekako potrebno preživeti in prikrmariti z vsemi stroški, ki jih zaposlitev prinese.

Zakaj se mladi po študiju, ko smo bili enkrat samostojni znajdemo v maminem gospodinjstvu?

Zato, ker prve plače niso bajne. Običajen študent si mora v tem obdobju kupiti še svoje prevozno sredstvo. V kolikor je seveda nimaš na voljo javnega prevoza. In najemnine so glede na naše plače žal preastronomne. Ponudba najemniških stanovanj je skopa. Stanovanjska politika v Sloveniji zaostaja. Prevetritev stanovanjske politike je nujna in že nekaj let teži k reformi, ki jo ni in ni. Vsi tudi nimamo možnosti selitve v babičina stanovanja ali druga stanovanja, s katerimi upravlja vaša družina. Ja vem, da ni edina pot, da prideš do stanovanja dedovanje, vsekakor se lahko z delom in pravimi vložki v pravem času tudi dokaj hitro dokoplješ, do te materialne dobrine. Svoj dom ti omogoča neko svobodo in samostojnost. Vsekakor dopuščam tudi možnost, da najdeš primerno najemniško stanovanje.

Meni se moje iskanje primernega stanovanja na zahodnem delu Slovenje zdi kot iskanje igle v senu, misija nemogoče. Cene najema so primerljive s stanovanji v prestolnici, plače bistveno nižje, življenjski stroški enaki ali večji, javni prevoz zelo slab. Dejstvo je, da v Ljubljani za študij, delo in normalno življenje praktično ne potrebuješ avtomobila, vse je dosegljivo z avtobusom, kolesom ali peš. Zgodba v manjših slovenskih mestih in ruralnem okolju je popolnoma drugačna, komunalne storitve so spet zgodba za sebe… Glede na dane razmere sicer cenim življenje v ruralnem okolju. Vsekakor pa pogrešam samostojnost in neodvisnost od drugih.

Nikakor ne iščem nadstandardnega stanovanja, ki se je izdelalo po letu 2000. Iščem stanovanje, dom, ki mi omogoča svobodo in ne prostornost, ki jo ponujajo nadstandardna stanovanja. Iščem nekaj kjer si bom lahko ustvarila svoj kotiček, kjer bom uživala. No mogoče je pa čas, da začnem na svoje življenje gledati drugače. Nikakor se ne ozirati na stvari za katere pričakujemo rešitev države. Stvar bo potrebno vzeti v svoje roke in z jasno potjo priti do uresničenih ciljev. Glede na gospodarsko stanje pot nikakor ne bo lahka. Lahko pa iz te zdravstvene krize, ki me je pahnila v razmislek kaj sem, kaj hočem in kam grem poskušam iztržiti največ. Ne bom se predala vsesplošnemu jamranju in komentiranju situacije, ki nam jo narekuje država. Vzela si bom čas za razmislek in predvsem se poglobila v nove priložnosti. Vsekakor z željo, da bom lahko svoje funkcionalne rešitve delila tudi v vlogi uporabnice in ne samo kreatorke bivalnih površin.