Utesnjenost in bivanje

Gledam, opazujem in sama sebe prepričujem, da sem morda čudna, nenavadna. A samo jaz občutim takšne občutke ali jih še kdo? A je običajen občutek, ki ga doživimo vsi v prostorih polnih pohištva, sten oblečenih v les, ali pobarvanih v intenzivne barve utesnjenost. Bi lahko temu rekla zadušljivost in neizmerna želja po navidezni svobodi tudi v zaprtih prostorih? A je normalno, da potrebujem belino, svetlobo in odprte, svetle in zračne prostore. Se mi to dogaja občasno in je to zgolj trenutno obdobje, bom vedno takšna? Je morda moje analitično opazovanje prostorov posledica dela in neke vrste poklicna deformacija?

Ne vem kako je z vami, ampak mene so zadnji dve leti ogromno naučile o meni, opremljanju in nenazadnje o načrtovanju prostora. Ne znajdem se več v utesnjenih, malih zakotnih stanovanjih.

Težko načrtujem prostore, kjer mi investitor narekuje kako mora biti. Mogoče je obdobje, mogoče zgolj kilometrina ali morda celo moje zavedanje, da je pomembno poslušati in upoštevati tudi odnose v prostoru. Vem morda se nekomu zdi ogromno, da 50 kvadratnih metrov za osrednji bivalni prostor, spet drugi je prepričan, da je osrednji prostor v velikosti 30 kvadratnih metrov več kot dovolj za bivanje štiričlanske družine. Investitor je vedno in vedno bo v sklopu mojega načrtovanja na prvem mestu. Je le oseba, ki bo načrtovani prostor uporabljala, njegovo mnenje je pomembno. Vedno se trudim uskladiti želje investitorja in svoje znanje, da nastane svoboden in funkcionalno dobro opremljen prostor.

Vem, potrebe posameznikov so različne, ampak osnova načrtovanja je vedno ista, omejen prostor. Ne moreš načrtovati kuhinje in dnevne tako, da bodo brez svetlobe. Nikakor ni rentabilno načrtovati sedežno garnituro, ki sega do TV omaric in posledično onemogoča njihovo odpiranje. To ne gre. V slabo zasnovanih prostorih kot posledico nedovršene zasnove opazim kopičenje navlake in pomanjkanje površin kjer se lahko usedeš na tla, pobožaš kužka ali nenazadnje postaviš novoletno smrečico. V takšnih prostorih običajno ni pričakovana dinamika dnevnega gibanja in življenjskega cikla uporabnika.

Ničkolikokrat po igrišču rišem tlorise in se pomikam po prostoru, da ga začutim, da dobim občutke kako funkcionira, da vidim kje sem in kaj lahko izboljšam.

Nedorečene, nejasne rešitve me dušijo in utesnjujejo. Temne barve v prostorih kjer so majhna okna so mi nekaj najhujšega kar lahko najdem. In zadnja stvar, ki mi ogromno težav za ne udobnost prostora predstavi je vsekakor navlaka v prostoru. A je res potrebno vsak prazen vogal zašariti? Občudujem zbiratelje, občudujem knjige na knjižnih policah, ne maram in ne prenesem pa kompulzivnega kopičenja in odlaganja.

Kdaj in zakaj se je moja psiha in razmišljanje o dojemanju prostora poglobilo? Kaj je pomenilo tiste pomembne korake, da vem kdaj se v prostoru dobro počutim in kdaj bi iz njega najraje stekla kolikor me nesejo noge ne vem. Z gotovostjo pa lahko trdim, da sem v zadnjem obdobju svojega življenja občutila kako bivalno ugodje vpliva na mojo srečno in nesrečo, na smeh, žalost in jezo. Na načrtovanje prostora sem pričela gledati drugače in ne zgolj skozi materialne dobrine in finančno plat investicije.

V svojem načrtovanju veliko časa namenim praktično in predvsem funkcionalno zasnovanim prostorom. S časoma in z življenjskimi spremembami sem se začela zavedati, da je pomembno upoštevati tudi psihološke vidike načrtovanja. Psiha posameznika nikakor ni zanemarljiva. Pomembno je, da se posameznik v svojem osnovnem bivalnem okolju počuti sprejetega. Dom je tam kjer se lahko brez težav umiri in zadiha s polnimi pljuči ob še tako težkih življenjskih nalogah. Vsekakor si želim še naprej kreirati bivalne prostore, ki bodo vzbujali prijetne občutke in bili pisani na kožo njihovim uporabnikom.