Vse se vedno začne z idejo, ki v ugodnih razmerah preraste v realizacijo. No ja včasih ostane pri idejni. Sama vedno, ko se mi porodi kakršnakoli ideja iz naslova oblikovanja bivalnih površin začnem razmišljati in se sprašujem o praktičnosti in ekonomičnosti.
Kot arhitektki mi ni bilo ravno enostavno načrtovati svojega objekta. Milijon idej, ogromno želja in vodilo praktičnosti mi niso dali miru. Razmišljanje in iskanje rešitev mi je podalo nešteto nejasnih odgovorov. Saj vem, sedaj si mislite zagotovo kako je lahko posameznik, ki je vsakodnevno vpet v načrtovanje bivalnih površin tako razdvojen in dvoumno projektira svoj dom. Na sledeče razmišljanje žal ne znam postaviti pravilnega odgovora. Vse prevečkrat sem se v času načrtovanja svojega lastnega individualnega projekta v katerem bom kraljevala skupaj s partnerjem zaželela, da bi dobila vsak kakšno omejitev, pa naj bodo to stene, predvsem pa jasno dejstvo moje močnejše polovice v smislu, ne Nina tega ne bo. In tako so šli meseci, tedni in dnevi in končno je napočil ta trenutek, ko so se moji predlogi in ideje in vse kar se mi je v času načrtovanja pletlo po glavi združili na načrtu in se presneto dobro ujemali s pričakovanji moje pogumnejše polovice. Čista zmaga!

In nato je pogumna arhitektka odšla v svet po mnenje strokovno usposobljenih kolegov in kaj hitro sem se znašla v dilemi. Ta dilema ni kritična še manj pa življenjsko nevarna, mi je pa odprla številna vprašanja. Pralnica ali utility, kot mu nekateri pravimo je prostor, ki je namenjen pranju, sušenju, likanju in nenazadnje shranjevanju oblek. Moje vodilo pri snovanju omenjenega prostora je bila bližina zunanjih vrat in posledično zunanjega sušila. Kar je vsekakor pomenilo, da bom ta prostor umeščala nekam v bivalni del objekta ali klet. Želja je vsekakor bila, da je zunanje sušilo fiksno in čim bolj neopazno, ker bom le tako lahko enostavno sušila rjuhe in brisače, posledično pa bodo vsi elementi bistveno hitreje suhi kot v primeru uporabe prenosnega zunanjega sušila. Zavedala sem se, da mokre kuhinjske krpe ne sodijo ravno v kopalnico. Razmišljanje stroke pa me je pripeljalo, do dejstva da bi bilo mogoče bolje umeščati pralnico v spalni del objekta. Ker sem človek, ki stvari zbaše v pralni stroj in odide od doma me ropot in šum, ki ga spušča pralni stroj zagotovo ne bo klatil kvalitetnega nočnega spanca. Zakaj je bil ta argument sploh utemeljen? Ker že sedaj živim v hiši vem kaj pomeni, ko prideš domov, na sebe navlečeš raztegnjeno trenirko in že hitiš popoldanskim nalogam naproti. V kotu spalnice pa se nehote znajde oprava, ki sem jo imela pred tem oblečeno. In verjeli ali ne včasih je prav težko iz spalnice v spodnje nadstropje odnesti tisto prešvicano bluzo ali umazane nogavice, ki nato krasijo vogal spalnice tudi po več dni. S praktičnega vidika je zagotovo pralnica v spalnem delu optimalnejša rešitev z vidika urejenosti prostorov. Zalomi pa se je z zunanjim sušilom. Modra odločitev od katere ne odstopam je, da moj objekt v spalnem delu ne bo imel ne balkona še manj pa terase, posledično se bo potrebno sprehoditi v spodnji del in na to spet do zunanjega sušila. Saj veste sušilo pač ni najbolj estetski element s katerim bi krasila fasado objekta.

Milijon in ena ideja, ogromno predlogov in moje razmišljanje so me pripeljali do sklepa, da ne glede na pomisleke stroke umestim pralnico v kletne prostore objekta. Življenje na vasi pač ni mačji kašelj in otroške obleke so v deževnem času pogosto polne blatnih madežev, ki jih ne želim imeti po celi hiši. Poleg tega pa sem našla idealno rešitev, tobogan oz. tuljava po kateri bom oblačila iz spalnih delov pošiljala v kletne prostore in si tako olajšala hojo po stopnicah.