Kdo sem in kam plujem
LIFESTYLE

Kdo sem in kam plujem?

Moje otroške sanje so bile postati arhitektka. Nikoli ne bom pozabila, kako sem kot osnovnošolka vse risbice hišk risala z ravnilom, ker seveda saj veste arhitekti tudi tako to delajo. Prepričana sem bila, da bom svoj vir idej in rešitev našla z zbiranjem vseh mogočih revij o pohištvu, načrtovanju in arhitekturi. Do svojih gimnazijskih dni sem z idejami in arhitekturnimi rešitvami, ki sem jih našla v revijah in katalogih do zadnjega kotička napolnila omaro v svoji sobi.
Tudi v svojih gimnazijskih dneh nisem nikdar opustila želje po tem, da bom postala arhitektka. Izbira gimnazije ni bila ravno najboljša in mi je še danes žal, da nisem zaupala svoji želji in srednjo šolo nadaljevala na tehnični in ne na klasični gimnaziji. A smo “zgurali”. Fun fact: vrata na Zoisovi 12 sem prvič prestopila 140 let po Plečnikovem rojstvu, leta 2012. Točno 100 let po ustanovitvi zloglasne šole Bauhaus, sem študij na Fakulteti za arhitekturo leta 2019 zaključila.

Bauhaus, ne to ni trgovina z izdelki za hišo, vrt in delavnico

Zanimivo je, kako sem se tekom študija popolnoma spremenila in pričela gledati na arhitekturo z drugačnimi očmi. Odkritje šole Bauhaus je v meni vzbudilo nek nov vznemirljiv pogled na snovanje in oblikovanje bivalnih površin. Tukaj sem se našla. Ko sem pred štirimi leti skreirala stran z blogom, se niti malo nisem zavedala na kakšno pot se podajam. Koliko znanja, izkušenj in razmišljanj mi bo kreiranje prispevkov in praksa načrtovanja prinesla. Vse skupaj je bilo zasnovano kot ideja o tem, da želim posameznike informirati kako priti do boljših bivanjskih pogojev.

To, da rada blebetam in imam veliko za povedati je moja stalnica. Ampak moj blog je nastal po tehtnem premisleku. Nikoli ne bom pozabila besed Nine iz Prostornine, ko sem en dan na praksi izjavila “Ma jst bom o tem pisala, kako ljudje tega ne razumejo, pa to je logično”. Ninin komentar je bil girl go with the flow. Danes štiri leta po tem pogumnem koraku, ko sem si drznila jasno spregovoriti, izraziti svoje mnenje, pohvaliti in pokritizirati marsikatero idejo, zagristi v še tako težek oreh načrtovanja in nenazadnje usklajevanja z naročniki sem obkrožena s številnimi zanimivimi projekti. Da bo ta zgodba tako zanimiva in bom prek nje spoznala številne zanimive ljudi, sodelovala na več projektih o izobraževanju v arhitekturi in sama razmišljala o milijon in eni ideji, kako posameznikom približati svoje delo se mi sploh ni sanjalo.

V teh štirih letih se mi je pripetilo veliko zanimivih dogodkov in zgodb. Skupaj z Nino Štajner sem izkusila kako lepo je sodelovati pri JUB-ovi zgodbi. Soustvarila nekaj zgodb skupaj s portalom TV ambienti, objavila nekaj člankov v Lokalne Ajdovščina in s svojimi zasnovami izboljšala marsikateri dom.

Razsvetljava, svetloba in moje nore ideje

Imaš več sreče kot pameti

Namen objave ni bila inventura mojega dela. Ampak predstavitev kdo se skriva za blogom IDAA. Povedati kdo je tista Nina, ki sanja in želi vedno obrniti svet na bolje.

To, da mi v življenju ne bo z rožicami postlano sem vedela že zelo zgodaj. Kruta resnica moje trnave poti se je začela, ko sem na dan podelitve maturitetnih spričeval na pladnju dobila serviran komentar ene izmed gimnazijskih profesoric, da imam več sreče kot pameti. Takrat je ta komentar zaplaval v navalu pozitivnih čustev. Dobesedno sem ga ignorirala, dolgoročno pa so se me te besede dotolkle. Zaradi njih imam neizmerno motivacijo svoje znanje in delo širiti naprej.

Kot izrazito tehnični tip človeka, veliko razmišljam v detajle, analiziram in preučujem načine izvedbe in montaže. Mogoče je bil ta moj tehnični duh posledica, da sem se odločila svoje znanje, ki mi ga je pripomogla osvojiti Fakulteta za arhitekturo nadgraditi s študijem strojništva. Zagotovo je bila ideja za dodatni študij najprej beg iz arhitekturnih vod birokracije, psihično napornih dni in noči na Fakulteti za arhitekturo, na koncu pa neizmerna želja po boljšem spoznavanju materialov, njihovi obdelavi, delovanju sistemov in produktnemu oblikovanju. Kaj vse me v življenju mori in moti bom težko razložila v dveh ali treh stavkih, nisem ravno jasno berljiva oseba. Jasno pa vem, kaj je moje poslanstvo in k čemu strmim s svojim delom. Pri delu razmišljam zelo funkcionalno, uporabnik mi je na prvem mestu. Mogoče nenavadno, ampak svoje načrtovanje začnem z uporabniško izkušnjo in intervjujem kako poteka naročnikovo življenje danes, kako opravlja posamezne dnevne naloge v svojem bivalnem okolju in koliko mu pomeni čas.

Jaz in Plečnik na ta veseli dan

Vem in se zavedam, da estetiko in detajle kracanja in barvanja puščam za zaključne faza projekta. Mogoče je to napačno, ker posamezniki pod notranjo opremo in arhitekturo dojemajo nekaj lepega, navdihujočega in zanimivega. Iz dela sem se naučila, da je investitorjem bolj pomemben končni izgled kot pa izvedba in vzdrževanje posameznih prostorov. Jasno je, da nisem in najverjetneje tudi ne bom z vsemi investitorji našla skupnega jezika.

Dejanja pvejejo več kot besede

Realnost mojega dela in poklica je nenehna borba psiholoških občutkov posameznika. Boriš se sam s seboj, ker želiš najboljše, analiziraš karakter naročnika kateremu želiš ponuditi individualno prilagojeno storitev. Težko mi je, ko napišeš ponudbo, si za stranko pred sestavo ponudbe vzameš čas, se z njo pogovoriš o tem kaj potrebuje in ji nato individualno prilagodiš ponudbo. In v več kot dveh tretjinah primerov, ko se stranka za tebe ne odloči ne odgovori niti na e-mail, da je izbrala drugega izvajalca ali se za tak projekt ni odločila. Družba moja to konkretno boli. To je nekaj, kar bi lahko uvrstila v rubriko nespoštovanja posameznikovega dela. Ko za sestavo ponudbe potrošiš nekaj ur, ko stranki predstavljaš stvari in ko jasno želiš investitorju razložiti, kaj s posamezno storitvijo pridobi. Moje ure vem niso vedno utemeljene, ampak zdi se mi pa skrajno neprimerno, da posameznik ki vloži čas in energijo v neko stvar za to ni deležen niti odgovora. Včasih en majhen odgovor, skromen komentar izvajalca nauči veliko pri nadaljnjih korakih svojega dela.

Mogoče preveč jamranja glede na delo škodi, ne vem. Rada imam svoje delo, rada pomagam posamezniku in skupnosti. Vedno sanjam in bom sanjala o tem, da si vsak od nas zasluži dober dom in da investicija v kvalitetno opremljen dom ni neupravičena. Vem, da si vsi ne moremo privoščiti opremiti stanovanja za nekaj sto tisoč evrov, si pa vsi zaslužimo v svoje domu občutiti prijetnost in pozabiti na gibalne težave. Vsak od nas potrebuje dom po svojih dimenzijah in potrebah. In to je tisto kamor drvim in kar si želim za vse nas.

Sama pridobivam znanje na vsakem koraku. Sebe bi opisala kot zelo interdisciplinarno osebo, kot Nino, ki sanja in želi iz vsake izkušnje potegniti nekaj kar lahko izboljša moj kot tudi vaš vsakdan.

Svoje znanje tako rekoč razdajam, ko svoja razmišljanja poskušam ubesediti in slehernemu posamezniku razložiti zakaj je ergonomija potrebna in, da kopalnica nima kar tako brez veze nekih omejitev ter, da je potrebno pred gradnjo svoje potrebe jasno premleti in premisliti.

Nakladam? Ja nakladam. Vem, da vas večina ne bo prišla do konca bloga a je to sploh pomembno?
Ni, ker tudi večina ne ve, da jasno dovršen interier izraža pozicionirane blagovne znamke. Prav hecno je, ko opazuješ vinske kleti in ti hitro postane jasno že, ko obiščeš par objektov kateri rang je kje. Veš Mercedes v garaži še ne izraža tvojega znanja in kompetenc, tvoje znanje in kompetence so skupek celote. Težko je razumeti, da opreme ne more načrtovati ekonomist in, da strojnik ni primerna oseba za operacijo človeškega kolka. Tako je tudi pri opremi. Ljudje, poslušajte posameznike, ki vam hočejo dobro in imajo znanje in ne tiste, ki znajo lepo marketinško zapakirati stvar, ki je v notranjosti pusta. Imajo znanje iz marketinga, za to jim ploskam. Ostalega jim pa žal primanjkuje.

Nekje, nekoč me pričakuje miren pogled v daljavo

Skratka Nina, ki se skriva za projektom IDAA je oseba ženskega spola, ki ima včasih pikre komentarje, jasne ideje in predvsem odprto razmišljanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

10 − seven =